Torek, Marec 19, 2019

Spremna beseda pravljice Lev Rogi najde srečo (Lučka Zorko)

ZGODBA O SVOBODI (Lučka Zorko)

Lev Rogi najde srečo ni običajna pravljica o levu. Niti ni zgodbica o kakšni fantastični dogodivščini v čudežni deželi. Ta čudežna dežela je pravzaprav sam svet, v katerem lev Rogi prebiva; in način, kako prebiva, je prav tako čudežen: lev Rogi namreč lahko uporablja samo prednje tace, kljub temu pa lahko počne vse, kar drugi levi, prav tako kot otroci, radi počnejo, vse, o čemer sanjarijo, da bodo počeli, ko bodo veliki – torej vse, kar je na tem svetu lepó in dobro početi.


Morda kdo od vas, bralcev, leva Rogija pozna že od prej. Pred nekaj leti je namreč Rogi doživel nesrečo in zgodba o njegovi nesreči in ponovnem rojstvu je izpisana in izrisana v slikanici Lev Rogi, ki so jo ilustrirali učenci avtorja zgodbe o Rogiju, učitelja Igorja Plohla. Lev Rogi najde srečo pa ni samo pripoved o novem rojstvu – Rogi se je namreč znova rodil takrat, ko je skoraj umrl med popravljanjem strehe. Zgodba, ki je pred vami, je Rogijeva vnovična samouresničitev, vstop na novo pot, na kateri pogumni in vztrajni lev najde vse, kar je imel že prej, na nekoliko drugačen način.
Slikanica pa ima še neko drugo vrednost, ki jo velikokrat iščemo v različnih knjigah, da bi otrokom na ustrezen, njim primeren način predstavili svetove, ki jim niso domači, a se z njimi vseeno srečujejo in ki jih intrigirajo, razburjajo, v njih vzbujajo radovednost in zaradi nepoznavanja tudi strah. Taka besedila imajo poleg fantazijske tudi dokumentaristično vrednost. Otroci namreč že zelo zgodaj razlikujejo med fantazijo in resničnostjo (čeprav je v fantazijskem svetu zgodba vse kaj drugačna, toda kaj ko otroci razvijejo zavest že zelo zgodaj in jih prej ko slej namesto pravljic prične zanimati resničnost), kljub vsemu pa se še zmerom istovetijo z junaki, preko katerih lahko doživijo in spoznajo stvari, ki jih bodo slej ko prej spoznali tudi v resničnosti.


Lev Rogi najde srečo je torej pripoved o bitju in žitju levčka z negibnimi zadnjimi tacami, ki je vedra, optimistična in zabavna, kar navsezadnje seva tudi iz ilustracij, ki so svetlih, prijetnih barv in izrisujejo humorne odnose med glavnim junakom Rogijem in njegovimi kompanjoni. Toda to še ni vse, nikakor ne. Dodana vrednost knjige je priloga, v kateri Rogi nenadoma postane Igor, junak postane svoj lastni avtor in avtor postane svoj lastni junak, kar naenkrat se tudi pisatelj vozi s kolesom, šofira avtomobil, kuha, lika, se potaplja in igra košarko ravno tako kakor Rogi. In to na enak način!


Otroci preko fotografij iz avtorjevega življenja (ki so bolj realistični medij od ilustracije) spoznajo, da je Rogi Igor in Igor Rogi, da Rogijevo življenje ni le pravljica, ki bi jo lahko po branju odložili na polico, ampak se ta pravljica dogaja zunaj, na ulici, na igrišču, v naravi, v šoli, bolnišnici, trgovini, povsod torej, kamor lahko otrok stopi zares, z lastnim telesom. Ta prestop iz simbolnega v realno je v otroški literaturi redek poskus, da bi junaka naselili tudi zunaj fantazijskega sveta, kajti šele v realnem prostoru gre zares. Šele tam smo resnično, fizično ogroženi (čeprav seveda ne gre za dejansko ogroženost, pač pa za strah, kakor tudi v simbolnem ne gre za resnično varnost, pač pa zgolj za občutek varnosti – konec koncev so psihične posledice neprijetnih izkušenj hujše od fizičnih, saj si fizis opomore, psiha pa ima spomin); in otrok je bitje, ki je fizično še krhko in se zato boji odraslih in se boji tudi vsega, kar odstopa od vsakdanjega, domačega. Zato je pristop knjižice, ki je pred nami, pristop vstopa najprej v leva in nato v človeka, je podoživljanje nekega »drugačnega« življenja in s tem krepitev razumevanja in zanimanja za drugačno, za drugo, novo, neznano.
Po drugi strani pa je Lev Rogi najde srečo zgodbica o neizmernem pogumu in samouresničitvi, še najbolj pa zgodbica o svobodi. Kaj pa je drugega svoboda kakor to, da presežeš lastne omejitve? In prav je, da se otroci preko junaka soočajo z omejitvami, ki jih lahko prinese življenje, saj moramo tudi v literaturi, namenjeni otrokom, paziti, da jih ne zavijamo v vato, da jih torej soočimo s svetom, kakršen je, saj jim bo, če ga bodo spoznali preko junakov, potem tudi v resnici bližji, manj strašen, bolj domač. Prednost tovrstnih strategij odraščanja preko fantazijskih svetov pa je tudi v tem, da otrokom privzgojimo etično zavest o stvareh, ki jih vznemirjajo. Da spoznajo in skupaj z junakom doživijo strah in nemoč, saj življenje vendarle ne ponuja samo prijetnih stvari, a vseeno preko junaka na koncu pridejo do poguma, ljubezni, veselja, prijateljstva, do vrednot, na katere moramo, predvsem v današnjem času, ko nam logika sistema ugrablja otroke, ki jim včasih nehote tudi sami vgradimo kakšen škodljiv vzorec, skrbno in na vse pretege paziti, ravno tako kot na svoje lastne otroke, svoj lastni planet, zrak, vodo in sami nase.

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information