Torek, September 17, 2019

Spremna beseda

S prijatelji je vse lazje

Knjiga avtorja Igorja Plohla z naslovom 'Ne domišljaj si!' je poseben izdelek. Časovno predstavlja dve leti iz življenja mladeniča, ki ga je zaznamoval in preobrnil tragičen dogodek, po katerem je pripovedovalec zgodbe nenadoma postal paraplegik in bil prisiljen temeljito preizprašati vse, kar človeka dela človeškega: odnos do telesa, do življenja in smrti, ciljev, prihodnosti, vrednot. Postopki, uporabljeni v knjigi, z že skoraj naturalističnim opisovanjem telesnega, nam samoumevnega in na trenutke tabuiziranega telesnega, nam dajejo občutek, kakšni tujci smo pravzaprav z lastnimi fizisi. Novum v tovrstni literaturi predstavlja tudi na trenutke humoren odnos do vseh tegob, s katerimi se naenkrat mora spoprijeti mladenič, prej poln energije in zagona in na začetku učiteljske kariere. Osebe, ki nastopajo v knjigi, so sicer realne, a ideja je vsekakor tudi literarna in tako vsesplošno življenjska: kako strašansko odvisni smo od načrtov in kako je prihodnost tista, ki je naša sedanjost, in kako malo je sedanjost ta, v kateri smo pripravljeni živeti.
Od knjige bi morda pričakovali še eno klasično življenjsko izpoved; a nas preseneti: umanjkajo tako znani 'čustveni izlivi' nekoga, ki je imel v življenju manj sreče od povprečnega človeka, zato pa drzno posega v prostore, kot so odprta in iskrena kritika družbe, dogodki, ki več razkrivajo kot prikrivajo, a vselej uspejo bralca pripeljati do tega, da se kljub tragiki in konfliktom zaradi nestanovitne človeške narave uspe nasmehniti in si reči: je mogoče. Izpostavlja dejstvo, da je kljub napredku medicine in znanosti resnica še zmerom tam nekje daleč, neznana, neobvladljiva, a vendarle dosegljiva. Dosegljiva nečemu, kar presega vso znanost in vso religijo in celo vse človeško: slutnji. Nečemu v nas, kar hoče biti, ne glede na vse.
Avtor se sicer ne odpove lastni perspektivi, a ta ni edino, kar želi z nami podeliti. Velikodušno nas popelje po zamolklih, zadušnih prostorih tesnobe, bolnišnic, strahu, jeze, a tudi upanja, želje, nesebičnosti, optimizma – torej, človeškega najslabšega in človeškega najboljšega. Kdor doslej ni mogel razumeti, da biti invalid ni le nezmožnost hoditi, ampak je tudi umanjkanje samoumevnosti lastnega telesnega, na čemer sloni večina naše biti, bo po branju te knjige temeljito premislil vrednost lastne 'hiše', v kateri biva. Nenazadnje pa bo vsak, ki se z invalidnostjo sooča in se mu v kakšnem trenutku zazdi, da je sam in da ne zmore, ob branju nenadoma spoznal, da ni in da zmore. Vsekakor je 'Ne domišljaj si' čtivo, ki mora biti na policah vsakega rehabilitacijskega centra in vsake ambulante, pa tudi na naših domačih policah. Da ne pozabimo, da je ne misliti na bolečino velik blagoslov.
Lučka Zorko

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information