Roman Ne domišljaj si! nosi takšen naslov zaradi usodnega stavka, ki sem ga bil deležen v Soči. Zdravnica mi je dejala, da ne bom nikoli več hodil. In da se naj sprijaznim s tem. Podobnih spodbud sem bil deležen še večkrat po nesreči. Izraz Ne domišljaj si! sporoča, da so sanje prepovedane. Sporoča, da ne bo nikoli boljše. Da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne. Sanje so lahko močna sila – so odraz upanja.

Avtobiografsko pripoved Ne domišljaj si! sem napisal, ker sem želel širši krog ljudi opozoriti na posledice poškodbe hrbtenjače in težave, s katerimi se invalidi srečujemo v življenju.

Ker se zavedam, da si najlažje zapomnimo zgodbo in zanimivosti iz resničnega življenja, sem kot primer ilustrativne zgodbe za to tematiko izpostavil svojo lastno. V dveh letih po nesreči sem doživel izjemno paleto tragičnih dogodkov, ki so jim sledili neverjetno srečni. Življenje je lahko kakor mavrica na nevihtnem nebu.