Srednješolcem in odraslim je namenjena predstavitev Moja zgodba. V njej predstavim osebno življenjsko izkušnjo poškodbe hrbtenjače in soočanje z invalidnostjo ter nastanek vseh avtobiografskih knjig. Predstavitev vključuje izbrane odlomke iz knjige Ne domišljaj si! in predstavitev ozadja nastanka prve slikanice Lev Rogi. Navadno traja eno šolsko uro, pogosto nato sledi pogovor s publiko. Čeprav spregovorim o težki življenjski preizkušnji, so moji nastopi vedno motivacijski in navdušujoči.  

Mislim, da moje knjige in predavanja nosijo globoko sporočilo o vrednosti človekovega življenja, o pomenu prijateljstva, o zdravju, sreči, strpnosti, optimizmu in ljubezni ter drugih vrednotah, na katerih bi morali graditi našo družbo.

V šolskem letu 2015/16 sem obiskal Srednjo elektro šolo in tehniško gimnazijo Novo mesto. Mladim sem predstavil Mojo zgodbo. Ob obisku so nastali številni zapisi.

''Predavanje Igorja Plohla se mi je zdelo izredno zanimivo in na svoj poseben način zelo poučno. Posebno zato, ker ni šlo za eno izmed standardnih predavanj, ki nam poskušajo posredovati informacije in podatke potrebne za naše šolanje in širjenje razgledanosti, ampak je bil namen predavanja veliko preprostejši – predavatelj, profesor in tudi paraplegik Igor Plohl je govoril o svojem življenju. To je bilo in je še vedno vse prej kot enolično in dolgočasno, zato smo dijaki brez težav zbrano poslušali. Priznati je treba, da se nas večina težko poistoveti z nenadno tragedijo, ki se je nekega dne zgodila g. Plohlu, padcu, ob katerem je v trenutku postal paraplegik in se mu je življenje obrnilo na glavo. Seveda se vsi zavedamo, da se takšne nesreče dogajajo, a imamo zaradi pomanjkanja izkušenj in posledično nerazumevanja številna vprašanja. Predavanje nam je ponudilo priložnost, da iz prve roke poiščemo odgovore nanja in izvemo, kako se življenje odvija zatem, kako poteka okrevanje, rehabilitacija, fizioterapija in nasploh vsakdan. Vsi drobci, ki jih je z nami velikodušno delil Igor Plohl, so zagotovo pripomogli k naši splošni razgledanosti in bodo morda celo vplivali na naša dejanja v prihodnosti. Za situacijo, v kateri se je znašel predavatelj, si lahko v svojih življenjih poiščemo vzporednico in se česa naučimo. Vsak izmed nas se sooča s preprekami, nekateri z majhnimi, drugi z ogromnimi. S pomočjo ljubljenih oseb in veliko mero vztrajnosti in trme lahko prebrodimo vse ovire, s katerimi nas izziva življenje. Pot ne bo vedno lahka, ne bodo nas vedno spodbujali, a dokler imaš pred sabo jasen cilj in trdno voljo, si neustavljiv.'' Nina Pavlin

"Gospod Igor Plohl nam je iz izkušenj povedal, da se ne smemo vdati v usodo, ampak vztrajati, tako kot je on, ko je padel s strehe in postal paraplegik. Kljub diagnozi, da ne bo mogel več hoditi, še vedno hodi na rehabilitacijo in tudi že malo premika noge. Povedal nam je še, da se moramo zavedati, da smo lahko srečni, ker smo zdravi in da naj invalidom pomagamo in spoštujemo pravila, ki veljajo, da jim olajšajo življenje." Marjeta Mrvar

Ob koncu šolskega leta 2011/2012 sem obiskal dijake Gimnazije Ormož.

Marsikdaj te v življenje čaka nepričakovana nesreča, ki ti zaznamuje življenje. Zgodi se ti nekaj, kar za vedno pusti svoj pečat in zaradi česar nič več ne bo tako, kot je bilo do takrat. Življenje ti ponudi le dve možnosti, ali se boš sprijaznil z novonastalo situacijo, ali pa boš živel kot poraženec. Takšna usoda je doletela tudi Igorja Plohla, avtorja slikanice Lev Rogi in avtobiografske pripovedi Ne domišljaj si!, ki je po hudem padcu z lestve ostal paraplegik. Marsikdo bi po taki nesreči, kot jo je doživel Igor, izgubil voljo do življenja. A on, se ni predal. S trdo voljo in delom ter s pomočjo prijateljev in družine, si je opomogel in njegovo nesrečo spremenil v srečo. Naučil se je samostojno živeti in skrbeti zase. Postal je zmagovalec, saj je njegovo življenje dobilo nov smisel. Mislim, da se je lahko vsak dijak po njegovi predstavitvi na naši gimnaziji v Ormožu, počutil prijetno, saj nam je Igor z močno voljo pokazal in dokazal, da se je vredno boriti za vsak dan življenja. Zato moramo vsak dan videti kot nekaj posebnega, ker nikoli ne vemo če bomo doživeli naslednjo jutro. Igorju želim, da bi bila sreča njegova vseživljenjska sopotnica in da ne bo nikoli izgubil volje do tistih stvari, ki jih rad počne. Upam, da bodo njegove predstavitve ljudem, predvsem pa mladim, pomagale najti smisel in veselje do življenja. Lea Rajh