Avtobiografski roman sem se odločil napisati, ker sem želel svojo zgodbo deliti z drugimi. Pri tem me ni vodila želja po izpostavljanju, ampak predvsem želja po osveščanju ljudi, ki niso invalidni. Ob predstavitvah slikanice Lev Rogi po šolah in drugih ustanovah sem spoznal, da številni odrasli ne vedo, kakšne posledice lahko prinese poškodba hrbtenjače. Problematiko paraplegikov in tetraplegikov slabo poznajo oz. o njej praktično ne razmišljajo. Mnogo jih ne ve, zakaj so invalidska parkirna mesta širša od navadnih. Večini se niti ne sanja, kaj pomeni poškodba hrbtenjače za delovanje notranjih organov (predvsem črevesja in mehurja) in kakšne posledice prinaša za odvajanje vode in blata. Izraza nevropatske bolečine ne pozna skoraj nihče.

Avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! je nastal tudi zato, ker sem želel opozoriti na pomanjkljivosti našega zdravstvenega in drugih sistemov, ki so vključeni v rehabilitacijo invalidov. Nekateri zdravniki in drugi zaposleni v bolnišnicah sčasoma ob delu s paraplegiki in tetraplegiki pozabijo, da imajo opravka s čutečimi in hudo travmatiziranimi ljudmi. Zdi se mi, da pacienti vedno bolj postajamo številke, ki jih bolnišnice potrebujejo, da upravičijo svoj obstoj in finančne prilive. Na srečo vsi zdravniki, medicinske sestre, tehniki in negovalci niso taki. Obstajajo tudi taki, ki svoj poklic opravljajo kot življenjsko poslanstvo. Zanje ni toliko pomembna višina številke na plačilni listi ob koncu meseca, ampak dobra dela, ki jih opravijo v službi in drugod na svoji življenjski poti. Knjiga subjektivno predstavi obe plati našega zdravstvenega sistema. Paleto dogodkov po nesreči, ki so vseh barv (od najbolj temnih in groznih do izjemno svetlih in srečnih), sem spravil na papir tudi zaradi vseh paraplegikov in tetraplegikov, ki jim je usoda namenila prehoditi podobno življenjsko pot. Moja zgodba bo mogoče za koga inspiracija, da pretehta svoj boj s posledicami paraplegije in se odloči v življenju narediti kaj več. Mogoče se bo kdo v njej prepoznal in spoznal, kako podobni smo si vsi z zlomljeno hrbtenico. Kdo od tistih, ki ste šele na začetku svoje poti na invalidskem vozičku, pa bo mogoče dobil kakšno idejo za lažje in polnejše nadaljevanje svojega življenja.