Na vlaku v Prlekijo (prvo poglavje)

»Upam, da bo tam kaj videti,« je tiho pripomnil Urh. Preden so odšli od doma, je s pomočjo računalnika raziskoval po zemljevidu Slovenskih goric, a ni našel ničesar zanimivega. »V Prlekiji imajo kraji sama čudna imena, in skoraj vsa se končajo na – ci. Spomnim se, da so v okolici Vičancev Sodinci, Podgorci in Savci.«

»Mogoče pa ti kraji s čudnimi imeni skrivajo kaj zanimivega,« je modrovala Lina.

»Le kaj bi to lahko bilo?« se je ponorčeval Lan, ki je bil prav tako kot Urh prepričan, da ta naselja ne morejo ponuditi nič presenetljivega.

»Ne vem, mogoče so nekoč v Sodincih živeli zelo debeli ljudje, ki so bili videli kot sodi,« je Lina razburkala svojo domišljijo.

»Valda!« sta v en glas vzkliknila Lan in Urh in takoj za tem udarila z dlanmi desne roke ter se iz srca zasmejala. Vedno, ko sta kaj izrekla istočasno, je sledil spontani udarec rok.

»Potem so verjetno Vičanci dobili ime po ljudeh, ki so se tja priselili iz Viča,« je Urh hudomušno nadaljeval pogovor.

»In Savci zaradi tega, ker tam teče majhna Sava, ki ji pravijo Savica!« se je ponorčeval Lan.

Lina je fanta grdo pogledala in se nato obrnila k Zokiju, ki je dremal v njenem naročju. Psa je dvignila in ga tesno stisnila na prsi ter mu tiho zašepetala: »Bosta že videla ta dva pametnjakoviča. Prepričana sem, da ti kraji ponujajo marsikaj zanimivega. Mogoče doživimo celo nepozabno pustolovščino. To bi bilo fenomenalno.« Lina je tiho razmišljala o dogodivščinah, ki bi jih lahko doživeli v Prlekiji. Niti v najbolj nenavadnih sanjah ne bi pomislila na dogodke, ki so se potem res zgodili.