Učenke 8. razreda OŠ Cankova Adela Pintarič, Aneja Žnidarič in Katja Benko so v tem šolskem letu pod mojim mentorstvom in somentorstvom Silvestre Gomboc izdelale raziskovalno nalogo z naslovom Poznavanje posledic poškodbe hrbtenjače ter odnos mladih do paraplegikov v Pomurju. Z raziskovalno nalogo so se uvrstile na državno tekmovanje mladih raziskovalcev, kjer so dosegle bronasto priznanje.

V raziskovalni nalogi smo ugotavljali kako osnovnošolci in srednješolci v Pomurju poznajo posledice poškodovane hrbtenjače in kakšen odnos imajo do paraplegikov. V ta namen smo opravili obsežno anketiranje na izbranih osnovnih in srednjih šolah v Pomurju. Na osnovnih šolah smo anketirali 149 učencev devetega razreda. Na srednjih šolah pa smo anketiranje opravili pri 128 dijakih zaključnih letnikov. Rezultate smo objavili v obliki tabel in grafov ter jih opremili s komentarji. Opravili smo tudi intervju s paraplegikom in parapleginjo, ki sta nam zaupala svoj pogled na življenje s poškodovano hrbtenjačo in mnenje o odnosu mladih do paraplegikov.

V teoretičnem delu raziskovalne naloge smo opredelili osnovne pojme ter paraplegijo in tetraplegijo kot medicinski in družbeni pojav. Opisali smo medicinske in zdravstvene značilnosti poškodbe hrbtenjače, telesne okvare, rehabilitacijo na URI SOČA in vključevanje paraplegikov in tetraplegikov v družbo po končani uradni rehabilitaciji. Pri tem smo posebej izpostavili pomen Zveze paraplegikov Slovenije in lokalnih društev (nastanek, namen, posebni programi…). Posebno poglavje smo namenili socialnemu položaju, kjer smo izpostavili vzroke za slabši socialni položaj paraplegikov in tetraplegikov v Sloveniji.

Raziskovalni del naloge je temeljil na anketnem vprašalniku, ki je vseboval 20 vprašanj. Oblikovali smo jih glede na naslednje teme, s katerimi smo zajeli vse najpomembnejše vidike obravnavane problematike:

• spolna in starostna struktura anketiranih,
• poznavanje osnovnih pojmov,
• poznavanje medicinskih vzrokov za nastanek paraplegije,
• prisotnost paraplegika v socialnem okolju,
• poznavanje intimnih težav paraplegikov,
• poznavanje izbranih aktivnosti paraplegikov,
• mnenje o kvaliteti življenja paraplegikov,
• čustveni odziv na osebno na invalidskem vozičku,
• čustveni odziv na (morebitno) lastno paraplegijo,
• občutek sramu v primeru paraplegije,
• neprimeren odnos mladih do paraplegikov,
• odnos do sošolca paraplegika,
• odnos do učitelja paraplegika in
• pripravljenost nuditi pomoč paraplegiku.

Ugotovili smo naslednje. Anketirani pojem paraplegik slabo poznajo. Najbolj prepričljivo so odgovarjale srednješolke. Med njimi jih pozna pojem paraplegik kar 65 %. Poznavanje tega pojma je bistveno manjše pri osnovnošolcih in osnovnošolkah. Pojma ne pozna kar 74 % osnovnošolcev in 68 % osnovnošolk.

Večina anketiranih pozna vzrok in poškodbe, ki so odgovorne za nastanek paraplegije ali tetraplegije. Najbolj prepričljivo so odgovarjali srednješolci. Za poškodbo hrbtenice, se jih je odločilo kar 96 %. Tudi srednješolke so se odločile podobno. Nekoliko slabše so se odrezali osnovnošolci in osnovnošolke. Kljub temu, da so anketirani tako dobro odgovarjali na vprašanje o vzroku paraplegije in tetraplegije, večina nima neposrednega stika z osebo na invalidskem vozičku.

Pri vprašanju o poznavanju morebitnih drugih zdravstvenih težav invalidov na invalid. vozičkih, se je izkazalo, da večina anketiranih meni, da imajo poleg nezmožnosti hoje še druge zdravstvene težave. Kar 75 % srednješolcev je prepričanih, da imajo invalidi na invalidskih vozičkih še druge zdravstvene težave. Podobno so odgovarjale srednješolke. Osnovnošolke in osnovnošolci so se v manjšem številu odločali za odgovor DA, so pa pogosteje izbrali odgovor NE VEM.

Z anketnim vprašanjem »Ali lahko po tvojem mnenju invalid na invalidskem vozičku vozi avtomobil?«, smo želeli preveriti razmišljanje anketirancev o sposobnosti upravljanja avtomobila v primeru paraplegikov. Velika večina anketiranih je pravilno odgovorila.

Med osnovnošolci jih je bila večina mnenja, da lahko invalidi na invalidskih vozičkih hodijo tudi v službo. Fantje so odgovarjali bolj prepričljivo kot dekleta. Med fanti jih je bilo tega mnenja 64 %, med dekleti 57 %. Srednješolci so bili v delovne sposobnosti paraplegikov še bolj prepričani. Skoraj 90 % dijakov in dijakinj je izrazilo mnenje, da lahko paraplegiki hodijo v službo.

Pri anketnem vprašanju o kvaliteti življenja paraplegikov in drugih invalidov smo ugotovili, da le delček mladih meni, da lahko paraplegiki in drugi invalidi na invalidskih vozičkih živijo enako kvalitetno kot drugi ljudje. Večina anketiranih pravilno ugotavlja, da življenje na invalidskem vozičku ni tako kvalitetno kot brez njega. Paraplegiki in drugi invalidi imajo poleg nezmožnosti hoje še številne druge zdravstvene težave. Med osnovnošolci jih je kar 49 % mnenja, da paraplegiki in drugi invalidi na invalidskih vozičkih niso dovolj vključeni v družbo. Osnovnošolke so imele zelo podobno mnenje. Pri tem anketnem vprašanju se odgovori osnovnošolcev in srednješolcev ne razlikujejo veliko.

Večina anketiranih je mnenja, da je grajeno okolje v njegovem domačem kraju slabo prilagojeno za potrebe invalidov na invalidskih vozičkih.

Ugotavljali smo tudi čustveni odziv mladih, ko vidijo osebo na invalidskem vozičku. Večini med njimi se osebe na invalidskih vozičkih smilijo. Večini anketiranih je težko pri srcu, ko vidijo nekoga, ki za gibanje uporablja invalidski voziček. Osnovnošolci in srednješolci se tako počutijo v 71 %. Osnovnošolke in srednješolke so še bolj čustveno prizadete, ko vidijo osebo na invalidskem vozičku.

Po mnenju mladih je trajna priklenjenost na invalidski voziček nekaj najbolj groznega kar bi se jim lahko v življenju zgodilo. Tako razmišlja 67 % osnovnošolcev, 71 % osnovnošolk, 68 % srednješolcev in 77 % srednješolk. Občutek sramu v primeru osebne paraplegije bi bil prisoten pri kar visokem deležu mladih. Bolj kot fante bi bilo zaradi trajne vezanosti na invalidski voziček sram dekleta.

Primer grafičnega prikaza anketnih rezultatov:

Anketno vprašanje št. 13: Ali bi te bilo sram, če bi za gibanje potreboval invalidski voziček?

Tabela št. 13: Občutek sramu v primeru osebne paraplegije

Grafi št. 13: Občutek sramu v primeru osebne paraplegije

Največ nestrpnosti do invalidov na invalidskih vozičkih so opazili srednješolci. Med njimi je bilo kar 51 % takšnih, ki poznajo koga od svojih sošolcev ali sošolk, ki se je norčeval iz osebe na invalidskem vozičku. Verjetno gre za njihove sovrstnike ali celo prijatelje. Relativno veliko nestrpnosti do invalidov na invalidskih vozičkih so opazile še srednješolke (29 %). Med osnovnošolci in osnovnošolkami je takšnih, ki so opazili norčevanje med svojimi sošolci in sošolkami manj.

Pri anketnem vprašanju »Kako bi sprejel novega sošolca ali sošolko na invalidskem vozičku v svojem razredu?« smo hoteli izvedeti koliko mladih bi paraplegika v svojem razredu sprejelo v krog prijateljev. Največji delež osnovnošolcev (35 %) bi paraplegiku pomagalo, najmanj osnovnošolcev pa bi se iz njega norčevalo (1 %). 20 % je takšnih, ki bi jim bilo ob prihodu novega sošolca paraplegika vseeno – zanj se ne bi zanimali. Med osnovnošolci bi želelo biti prijateljev z osebo na invalidskem vozičku le 16 % anketiranih.

Izvedeli smo, da je večina osnovnošolcev in osnovnošolk (69 in 65 %) mnenja, da na šoli lahko poučuje tudi učitelj paraplegik. Srednješolci in srednješolke so odgovarjali še bolj prepričljivo. Učitelja paraplegika bi večina mladih dobro sprejela. Največ osnovnošolcev (55 %) bi sprejelo učitelja paraplegika enako kot druge učitelje. Zanimivo je, da bi bilo kar 26 % osnovnošolcev navdušeno nad dejstvom, da bi na njihovi šoli poučeval učitelj paraplegik. Tudi srednješolci so bili najštevilčnejši (70 %) pri odgovoru, da bi učitelja paraplegika sprejeli enako kot druge učitelje.

Vse anketirane skupine so se v velikem deležu izrekle, da so pripravljene pomagati invalidu na invalidskem vozičku, če bi le ta potreboval pomoč. Vsi deleži so višji od 90 %. Najbolj so pripravljene pomagati srednješolke (94 %).

Ob koncu anketnega raziskovalnega dela smo ugotovili še, da večina anketiranih ni obiskala dobrodelnih prireditev, akcij oz. koncertov, ki so bile namenjene invalidom.

Ker smo želeli izvedeli kakšno mnenje imajo paraplegiki o odnosu mladih do njihove problematike, smo opravili intervju z gospodom Marjanom Perša in gospo Anito Trebše. Oba sta utrpela poškodbo hrbtenice v prometni nesreči.

Gospod Marjan je doživel neposredno obliko norčevanja s strani mladih, gospa Anita pa ne, vendar je bila posredno žrtev neprimernih opazk (smeh na račun invalidnosti, neprijetni pogledi, šušljanje za hrbtom…). Iz gospoda so se norčevali otroci iz vrtca. Sam pravi, da verjetno zaradi nevednosti. Tudi zaradi tega je izjemno pomembno osveščanje mladih o posledicah poškodbe hrbtenjače ter življenju paraplegikov. Gospa Anita pravi, da vedo mladi o tem veliko premalo. Gospod Marjan pa je mnenja, da so mladi kar dobro obveščeni, vendar priznava, da je bil tudi sam pred nesrečo zelo slabo poučen o paraplegiji.

Oba poudarjata pomen osveščanja mladih o posledicah prometnih nesreč. Izjemno veliko ljudi si v njih poškoduje hrbtenico in postane paraplegikov ali tetraplegikov. Oba intervjuvanca sta prav tako mnenja, da so mladi pripravljeni pomagati paraplegikom in drugim invalidom. Gospa Anita pravi, da so ji velikokrat pri dostopu v blok (z arhitektonsko oviro) pomagali mladi. Gospod Marjan do sedaj še ni potreboval pomoči mladih, vendar misli, da bi mu pomagali, če bi bilo potrebno.

Ob koncu lahko rečemo, da je poznavanje posledic poškodbe hrbtenjače med mladimi relativno dobro. V mnogih pogledih nam je bil všeč izkazan odnos mladih do oseb na invalidskih vozičkih. Vseeno pa moramo omeniti, da je predvsem med srednješolci opažena nestrpnost do oseb na invalidskih vozičkih (in invalidov nasploh) popolnoma nesprejemljiva.

V prihodnosti bo treba še več pozornosti nameniti osveščanju mladih o problematiki paraplegikov in tetraplegikov ter drugih ljudi na invalidskih vozičkih.

Igor Plohl

Vir: Revija Paraplegik, junij 2012, št. 125