Življenje nam včasih prinese izzive, ki jih nikoli ne bi pričakovali ali si jih želeli. Leta 2008, dan po tistem, ko so učenci moje šole odšli na počitnice, sem zaradi padca z lestve postal paraplegik. V trenutku, ko mi je kirurg dejal, da ne bom nikoli več hodil, se je moje življenje popolnoma spremenilo. Obdobje v bolnišnici in na dolgotrajni rehabilitaciji v Soči je bilo obdobje izjemnega osebnega boja in mnogih preizkušenj. Kot mlad učitelj geografije in sociologije sem pred nesrečo z navdušenjem opravljal svoj poklic. Opravljal sem delo, ki sem si ga od nekdaj želel in za katerega sem se izobraževal. Usodne posledice nesreče so me še toliko bolj prizadele, ker sem mislil, da ne bom sposoben vnovič delati v šoli.

Po vrnitvi iz Soče so me iz Centra za poklicno rehabilitacijo Maribor obvestili, da me pričakujejo na pogovoru o nadaljevanju moje poklicne poti. Na pogovoru pri psihologinji, delovni terapevtki in zdravnici sem izrazil željo po vrnitvi v šolo, vendar obenem tudi dvom o fizičnih sposobnostih za pedagoško delo. /…/ Na Centru so mi dali na voljo poseben prostor za počitek in druge potrebe. Po štirinajstih dneh zanimivega preverjanja ter pedagoškega in nepedagoškega dela sem uspešno opravil poklicno rehabilitacijo.

Ravnatelj mi je stal ob strani in me spodbujal

Nekaj mesecev po končani rehabilitaciji sem se moral udeležiti pregleda na Invalidski komisiji, ki je v veliki meri odločala o moji nadaljnji življenjski poti. Glede na fizične omejitve in vprašanja članov komisije sem imel občutek, da bi me najraje v celoti invalidsko upokojili. Jasno sem povedal, da si želim delati v svojem poklicu in da sem uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. V odločbi komisije sem lahko kmalu prebral, da so me delno invalidsko upokojili (4 ure) in napotili na opravljanje zaposlitvene rehabilitacije – to mi je omogočil Center za poklicno rehabilitacijo Maribor in ravnatelj Osnovne šole Bojana Ilicha, ki mi je po nesreči stal ob strani in me motiviral za nadaljevanje pedagoškega dela. Še dobro, da ima ta osnovna šola bolnišnične oddelke na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, ki so dostopni invalidom na invalidskih vozičkih. Slabi dve leti po poškodbi hrbtenjače sem začel opravljati zaposlitveno rehabilitacijo. V petih mesecih sem moral dokazati, da sem sposoben trajno opravljati pedagoški poklic.

/…/

Na videz drobne pomanjkljivosti grenijo vsakdan

Prve dni zaposlitvene rehabilitacije so se pokazale prve večje ovire za redno zaposlitev. Pri nas se mnogo ljudi ne zaveda, da so parkirna mesta za invalide namenjena le nam. /…/ Druga objektivna ovira je bila klančina pri vhodu v Kliniko za pediatrijo. Verjetno so jo zgradili brez korespondence s kakšno invalidsko organizacijo, saj je tako strma, da jo komaj premagam. Pozimi je zaradi lege in strmine neprevozna, saj ob dežju in snegu poledeni. /…/ Težavo z opravljanjem osnovnih fizioloških potreb smo rešili s pomočjo glavne sestre, ki je našla stranišče, prilagojeno mojim osebnim potrebam. Za nekatere druge paraplegike oz. osebe na invalidskih vozičkih bi bilo neuporabno.

Kopica odvečnih pomislekov

Pred začetkom zaposlitvene rehabilitacije sem imel kar nekaj pomislekov zaradi morebitnega negativnega odziva učencev, hospitaliziranih na kliniki za pediatrijo, na splošno vidno invalidnost. Po nekaj tednih dela sem bil pozitivno presenečen, saj so me učenci sprejeli tako kot vse druge učitelje bolnišnične šole. Zelo redko je kateri izmed njih vprašal po vzrokih za invalidnost ali se negativno odzval. Negativen odziv je bil navadno povezan z občutkom usmiljenja ali pa se je nanašal na občutek sramu ob morebitni lastni vezanosti učenca na invalidski voziček. Opazil sem, da je moja invalidnost včasih obrobna tema pogovora med dolgotrajno bolnimi učenci. To me ne moti. Nasprotno. Zdi se mi, da s svojo prisotnostjo mlade ozaveščam na različnih nivojih (invalidnost, sposobnost dela, arhitektonske ovire …).

Odnos sodelavk in drugih zaposlenih na kliniki me pred zaposlitveno rehabilitacijo ni posebno skrbel. Sodelavke so me poznale že pred nesrečo. Po nekaj dneh dela sem opazil, da mi pogosto ponujajo pomoč pri opravilih, ki sem jih lahko opravil sam. Za ponujeno pomoč sem se zahvalil, a istočasno tudi povedal, da je ne potrebujem. S tem, ko so mi ponujale pomoč, ki je nisem potreboval, so me opominjale na invalidnost. Kadar lahko nekaj storim sam, nimam občutka, da sem invalid. Po nekaj tednih so me sodelavke začele primarno obravnavati kot učitelja in ne kot invalida. Zdi se mi, da je za moje počutje na delovnem mestu to bistveno.

Gradivo prevažam na kolenih ali v nahrbtniku

Pri pedagoškem delu z učenci nisem pričakoval večjih težav. V bolnišnični šoli poteka pouk v majhnih heterogenih skupinah ali individualno. Na nekaterih oddelkih poteka ob bolniških posteljah. Invalidnost mi pri poučevanju geografije ter državljanske in domovinske vzgoje ter etike ne predstavlja ovire. Učno gradivo, ki ga potrebujem za pedagoško delo, prevažam po bolnišnici na kolenih ali v nahrbtniku. Včasih mi predstavlja oviro pomanjkanje prostora ob bolniških posteljah, vendar sem se jih naučil premakniti in si tako ustvariti potreben prostor. Ponekod so ovira tudi mize, ki so prenizke, da bi se lahko zapeljal podnje.

/…/

Konference in druge dejavnosti spremljam od doma s pomočjo Arnesove spletne konference VOX. Še dobro, da obstaja ta možnost, saj finančne razmere na občinskem in državnem nivoju niso ugodne za odpravo arhitektonskih ovir, kljub ravnateljevemu trudu in odločbi Invalidske komisije o delnem sofinanciranju.

Življenje sem vnovič osmislil

Z vrnitvijo v šolo, čeprav na invalidskem vozičku, sem svoje življenje vnovič osmislil. Po uspešno končani zaposlitveni rehabilitaciji sem se v bolnišnični šoli redno zaposlil. Spet lahko opravljam življenjsko poslanstvo. Nezanemarljiva pa je tudi finančna plat zaposlitve. /…/

IGOR PLOHL

Vir: Šolski razgledi, 2. 3. 2012, letnik LXIII, številka 05