Trenutek, ki ti spremeni življenje, posebna oseba..

Spet berem. Berem in mi po licu polzijo solze, pri srcu mi je pa hudo. Zakaj se najhujše stvari zgodijo prav ljudem, ki si to najmanj zaslužijo? Sama poznam človeka, ki si nikakor in nikoli ni zaslužil tega, kar se mu je zgodilo.
Po poklicu je učitelj geografije in sociologije, ki obožuje planinarjenje, veter v laseh pri teku, pohajkovanje po svetovnih mestih, plavanje, ples in še marsikaj drugega. A usoda ga je na žalost za vedno prikovala na invalidski voziček.
Po 4 letih še vedno velikokrat preberem njegov blog, ki ga je zapisal pod naslovom Trenutek, ki ti spremeni življenje. Res je bil potreben le trenutek, in vse se je spremenilo. Zgodba se me vedno znova in znova dotakne in prav vedno mi privrejo solze v oči.
Skupaj z to osebo in še dvema prijateljicama sem preživela najlepše trenutke v zaključnem razredu osnovne šole. Vedno nas je znal nasmejati do solz, bil je eden redkih učiteljev, ki smo ga z zanimanjem poslušale tudi, ko je šlo za učno snov ali gradivo za raziskovalno nalogo, ki smo jo pisale.
Ob spominjanju na naše skupne dni preživete ob Ledavskem jezeru, kjer je nastajala naša naloga, mi na obrazu vedno zasije velik nasmeh. Še zmeraj si v živo predstavljam učitelja, ko prijateljica ob prelepi jasi pove, da bi se bilo tu imenitno igrati Kavbojce in Indijance, sam pa ji odvrne, da ga devetošolci vedno znova presenečamo. Ponavadi se obnašamo tako zrelo in se med seboj odraslo pogovarjamo, kar naenkrat pa bi se radi sredi jase igrali Kavbojce in Indijance. Večkrat nam je povedal stvari, ki jih do tedaj naj ne bi vedele, saj je bil naš odnos vseeno nekoliko uraden,on je bil konec koncev še vedno naš učitelj, mi pa njegove učenke. Vendar smo vsak dan bolj podrobneje spoznavale in naš odnos je že temeljil na prijateljstvu.
Ob osebah, kot je ta učitelj, se lahko veliko naučiš. Kot je sam povedal, nas je pripravljal na odraslost in njemu gre velika zahvala za obilico nasvetov, ki nam bodo še kako prišli prav v življenju.
Na valeti nam je povedal, da je do nas bil strog, ker nas je imel rad. Tudi mi smo njega imeli radi, pa čeprav smo to kar prevečkrat pokazali na neprav način, saj smo z delanjem bedarij učitelju povzročali le preglavice.
Učitelj je sam zapisal, da se je potrebno boriti in upati, da bo enkrat vse boljše. Sama upam le na najboljše, saj če si kdo zasluži čudež, je to prav on.
In vem, da ga bom kmalu spet videla. Vsako leto ga s prijateljicama namreč obiščemo in tisti dan je za vse nas nekaj posebnega. Zvonec na vratih že čaka, da bomo spet pozvonile.

Laura Železen

Vir: Blog COSMO, Laura Železen, 10. 3. 2012

Zgoraj: Fotografija, ki je nastala nekaj dni pred nesrečo