Lev Rogi je knjiga z istoimenskim junakom, ki pa je v bistvu učitelj Igor, o katerem sem že pisala v enem izmed mojih blogov. Če prebereš ime Rogi nazaj, dobiš ime Igor.
Lev Rogi živi popolnoma normalnoživljenje - je učitelj, zelo rad pleše, planinari in na splošno uživa polno življenje. Vse dokler se ne ponesreči, medtem ko pomaga staršem popraviti streho na hiši. Rogija takoj odpeljejo v živalsko bolnišnico, kjer pa izve, da ne bo nikoli več mogel hoditi - postane paraplegik.
" Za Rogija je bila ta novica naravnost grozljiva. Kako se bo zdaj premikal? In kako bo lovil? Kakšen lev je sploh to, ki ne more uporabljati svojih tac? "
Vendar mu to ne vzame volje do življenja, ravno nasprotno, odloči se, da bo živelnaprej dokaj normalno življenje in gre svojim ciljem nasproti.
"Še vedno zna včasih komu pognati strah v kosti in prav strašno zarenčati. In ne boste verjeli: tudi pleše lahko, pa čeprav sede."
Lev Rogi je lev v pravem pomenu besede: bori se do zadnjega, je močna žival s trdno voljo, da doseže svoj zadani cilj, kjub nesreči, ki se mu je zgodila. Želi, da se poistovetimo z njim in ne obupamo že ob najmanjši oviri, temveč se trudimo tako dolgo, da nam uspe in smo lahko ponosni sami nase. Je junak, ki otroke spodbuja k temu, da če si nekaj močno želijo, lahko to tudi uresničijo.
Rogi je bil zelo priljubljen učitelj, ki so ga imeli radi vsi njegovi učenci. Tudi z domačimi in prijatelji se je dobro razumel, tako da so mu v nesreči vsi stali ob strani. In s prijatelji je vse lažje. Eno izmed sporočil je tudi to, da šele v nesreči spoznaš pravega prijatelja.
Lev Rogi otroke v šolah in vrtcih uči, da morami biti strpni do vseh ljudi, ni važno kakšne rase so, če so na invalidskem vozičku, kakšne vere so in s kom se družijo. Važno je, da so dobri prijatelji in nam stojijo ob strani v sreči in nesreči.
Lev Rogi je moj najljubši literarni junak tudi zaradi tega, ker učitelja Igorja, avtorja te slikanice poznam osebno in sem navdušena nad njegovim osebnim prizadevanjem, da se vse da preživeti, tudi če si paraplegik. Niti invalidski voziček ga ni mogel ustaviti, da ne bi počel stvari, ki jih ima rad. Tako danes spet uči v bolnišnični šoli na oddelku za pediatrijo v Mariboru.
To je edina slikanica, ki jo lahko najdete v moji sobi in Lev Rogi samo še čaka na svojo posebno poličko, kjer bodo poleg knjige tudi slike na stare dobre čase, ko je Rogi lahko še plesal stoje.
Laura Železen
Vir: Blog COSMO, Laura Železen, 28. 5. 2012